Zjutraj nismo imeli veliko časa za poležavanje, saj je bil čas, da se odpravimo na izlet! Moramo izkoristiti še zadnji približno lep dan, preden nas jutri ujamejo nevihte in neurja. Natočili smo si svežo vodo, se proeblekli in se že odpravili na pot do gasilcev v Nazarje. Pot so nam krajšali vodniki s petjem in hecanjem, tako da je hitro minila, na srečo pa tudi ni bilo nečloveško vroče in smo zašvicali samo malo, ne ogromno. V Nazarjah so nas gasilci že pričakovali in takoj, ko smo prišli do gasilskega doma, se je začelo navdušenje. Gasilci so nam pokazali svojo opremo, nam razložili svoj poklic in se z nami pozabavali na najrazličnejše načine. Mogoče je kdo od otrok celo našel svoje sanjsko delo! Med izletom so si privoščili tudi kosilo na poti, ki so nam ga pridni kuharji pripeljali kar z avtom, da je bilo sveže in da nam ga ni bilo potrebno nositi s seboj - hot dogi! Hitra hrana na taborjenju, a je še kaj boljšega?? Seveda smo bili vsi navdušeni! S sprehodom prek Nazarja smo si ga tudi malo ogledali - videli smo grad in kako se je vas v zadnjih letih razvila v kraj, poln dogajanja.
Dan je minil v prijetnem vzdušju in brez dolgčasa, ker pa nam je ostalo še nekaj časa, smo se šli še malo namočiti v reko Savinjo, ki je večja od našega domačega kopališča razveselili pa smo se je posebej zato, ker je začuda Savinja toplejša od Drete, zato so še najbolj zmrzljivi člani z veseljem stekli vanjo. Toplina reke, ki je objela naša telesa pa je še posebej pozitivna stvar, saj bo po jutrišnjih nevihtah najbrž situacija malo drugačna - zato je potrebno izkoristiti vsak trenutek, kajne!
V taboru nas je nato že čakala malica, da smo se po hoji iz Nazarij malo podkrepili, preden smo se lotili naslednjega izobraževalnega programa o temi, ki se je sicer nihče ne veseli, a je za nas zelo pomembna - zgodovina taborništva. Na srečo jo taborniki znamo spremeniti v malo bolj prijetno in zanimivo, da si tudi naši možgančki lažje zapomnijo nekaj podatkov, kot so:
Leta 1902 je nastala gozdovniška organizacija. Največ zaslug za njen nastanek in delovanje ima Ernest Thompson Seton – naravoslovec, popotnik, pisatelj in slikar, po rodu Anglež. V mladosti je popotoval po Severni Ameriki, se družil z indijanskimi plemeni in preučeval njihovo življenje, delovanje in družbeno zgradbo. Na teh potovanjih so nastala njegova odlična dela, kot so Rolf Gozdovnik, Winipeški volk, Črni kljusač ... Leta 1900 je kupil farmo blizu New Yorka. Tam je za okoliške dečke pripravil tridnevno taborjenje, na katerem jim je predstavil lepote narave, življenje indijancev in nazadnje tudi zamisel gozdovniške organizacije. Gozdovniki (Woodcraft Indians) so v načinu življenja in delovanja posnemali Indijance. Gozdovniška organizacija se je razmahnila po vsem svetu, predvsem med mladino, ker ji je nudila veliko možnosti za telesni in duševni razvoj ter dokazovanje njihovih sposobnosti.
Še bolj množična je postala skavtska organizacija. Leta 1907 jo je ustanovil lord Robert Baden Powell. Bil je vojak v lndiji in Afriki, kjer je ugotavljal, da primerno izurjena mladina lahko veliko pomaga pri izvidniških in kurirskih nalogah. Že v burskih vojnah (v Južni Afriki) je organiziral izvidniški (skavtski) odred iz vrst tamkajšnje mladine. Imenoval jih se »scouts« ali izvidniki, kar je obdržal kot ime za skavtsko organizacijo.
Prilagodil je Setonove ideje o gozdovništvu za potrebe Evropejcev, predvsem Angležev. Organizacijo samo je oblikoval na osnovi vojaških izkušenj.
Leta 1907 je organiziral svoj prvi poskusni tabor na Borwnsea Islandu, kjer je preizkusil svojo zamisel. Zbral je dečke različnih starosti in iz različnih socialnih okolij, ter jih učil skavtskih veščin. Razdelil jih je v vode, v katerih je bil najstarejši vodnik. Ta je prevzel odgovornost za ravnanje svojega voda na taboru in zunaj njega. Baden Powell (Bi‐Pi) je pozneje rekel, da je prav taka organizacija skrivnost njegovega uspeha.
Organizacijo je poimenoval Boy Scout Association, javnost pa z njo seznanil s knjigo Scouting for boys, ki je še danes eden osnovnih priročnikov skavtskih organizacij.
Leta 1910 je bila ustanovljena tudi Girl Guides Association, katere predsednica je bila Bi‐Pijeva sestra Agnes, ki je tudi priredila knjigo in program za deklice.
Dobro je, da poznamo svoje korenine, da se znamo držati pravih taborniških načel in vrednot, da se o tem tudi pogovarjamo z otroki in da tudi oni dobijo občutek, kako velike razsežnosti ima taborništvo.
Po razmigavanju možgančkov z našo zgodovino smo si privoščili še malo bolj sproščen večer. MČ-ji so spoznavali astronomijo, zvezde, planete in njihove značilnosti ter se zabavali ob opazovanju nočnega neba, ki je pri nas čisto drugačno kot v mestu, saj se vse veliko lepše vidi, GG-ji pa so imeli program po vodih, namenjen povezovanju, urejanju svojih vodvohih kotičkov, duhovnosti in refleksiji.
Za nami je še en lep dan, zdaj pa vsi držimo pesti, da nas jutri ne preseneti preveč grdo vreme!
Ni komentarjev:
Objavite komentar