torek, 24. julij 2018

Biba - taborni časopis

Tuakj lahko preberete vseh osem tabornih časopisov, ki izhajajo vsak dan na taborjenju. Najdete jih s klikom na napise.

Biba 1

Biba 2

Biba 3

Biba 4

Biba 5

Biba 6

Biba 7

Biba 8

Uživajte!


Vsega lepega je enkrat konec ...


Včeraj že pri bujenju Mie ni bilo na spregled, a vsi so mislili, da je le zaspala in da se jim bo pridružila na zajtrku. A tudi na jutranje okrepčilo ni prišla, ko pa je manjkala tudi v uradnem zboru v krojih, je stvar postala nekoliko sumljiva. Še bolj sumljivo pa je postalo, ko sta v zbor vkorakala detektiva Jevgenij Orleoki in Tanja. Očitno jima je nekdo prijavil Miino izginotje! To bo potrebno raziskati. Detektiva sta udeležencem pokazala edino sled, ki sta jo do sedaj uspela najti – košček raztrgane fotografije, ki sta jo našla v Miinem šotoru. Povedala sta, da so robovi sveže natrgani, zato sklepata, da so ostali koščki fotografije raztreseni kje v okolici. Jh bojo MČ-ji in GG-ji pomagali poiskati? Seveda!

Razpodili so se na lov za delci fotografije, ki se je tekom iskanja vedno bolj sestavljala in jasnila. Ampak – kaj pa je to? Na fotografiji je naša Tea z neznanim fantom! Le kdo bi to lahko bil? Potrebno jo je zaslišati!

Tea je povedala, da je fantu na fotografiji ime Vid Volos. Skupaj sta obiskovala tabornike in bila na taborjenju v Kokarjah, ampak tega je že dolgo … Le zakaj se je zdaj ta fotografija pojavila prav tukaj? Je to kako povezano z Miinim izginotjem? Na srečo je Tea izdala še eno sled, ki bi lahko bila koristna – pred leti sta z Vidom na taborjenju v Kokarjah zakopala časovno kapsulo, ki sta jo označila s križem iz kamnov.  Ali je njena vsebina mogoče pomembna za raziskovanje izginotja?

Med iskanjem kraja, kjer je zakopana časovna kapsula, sta detektiva otroke peljala mimo še ene zanimivosti – našli so gnezdo šoje, Garrulus glandarius. Spada v družino vranov. Jeseni nabira želode in jih zakopava, zato je pomemben razširjevalec hrasta. Na srečo niso našli le gnezda, temveč tudi križ iz kamnov! Izkopali so časovno kapsulo in notri našli pomembno novo sled – pismo!

Ljubi Vid!
Poskušam razumeti, zakaj ti toliko pomeni … Včasih se mi zdi, kot bi bil obseden. Ampak pripravam posvečaš preveč časa! Ah, časa … Želim si, da bi imela več časa. A zdaj je prepozno; odhajam. Saj veš, da ne morem večno živeti od dostavljanja pic.
Hočem ti povedati, da je konec. Upam, da boš kdaj dobil tisto, kar si tako želiš.
Ajda

TANJA:               

Detektivi so piskali številko picerije in poklicali kar tja.

AJDA: Dober dan, picerija Pri treh konjičkih. Želite?
TANJA: Majhno margarito, prosim. V taborni prostor Kokarje.
AJDA: Za 10 minut!

Aha! Pa je detektivom uspelo ugotoviti nekaj novega! Poleg pisma v časovni kapsuli pa je bila zraven priložena tudi skrivnostna koda, ki je nikomur ni uspelo razvozlati. Le kaj bi to bilo? Mogoče pa Vidovo bivše dekle ve kaj več o tem?

Kaj kmalu se je v tabor pripeljal avto z znakom picerije Pri treh konjičkih. Ven je stopilo svetlolaso dekle.

AJDA: 5 evrov, prosim.
JEVGENIJ: Poleg pice želimo še nekaj odgovorov. Ali poznate nekega fanta Vida?
AJDA: Res sem poznala nekega Vida … Bil je moj fant, a tega je že, koliko že? Več kot pet let menda. Vid Volos je bilo njegovo polno ime. Tudi on je bil tabornik.
JEVGENIJ: Kaj se je zgodilo med vama?
AJDA: Njegov oče. Nikoli ni verjel, da ima pravzaprav prav sposobnega in nadarjenega sina. To je Vida strašno grizlo. A je našel nekaj, s čimer bi se lahko dokazal: taborniški mnogoboj! Če bi zmagal na državnem mnogoboju, bi oče morda končno uvidel, da ima vrednega sina.
TANJA: Ampak nekaj je prišlo vmes, kajne? Pozneje sta se razšla …
AJDA: Res je, odšla sem na študij v tujino. Ni se izšlo, spet dostavljam pice. Vid pa se je spremenil. Mnogoboj je postal prepomemben zanj. Pozabljal je, da so v življenju še druge stvari… Takega ga nisem več mogla gledati. Odšla sem, in nikoli več ga nisem videla. Ne vem, če je zmagal na  nogoboju.

Ampak: detektivi še kar ne poznajo zveze med Vidom in pogrešano Mio; morda gre za slepo sled? Posvetujejo se, če bi lahko od pica punce izvedeli še kaj. Na srečo se MČ-ji spomnijo, da jo vprašajo o skrivnostni kodi!

AJDA: Res je, poznam te znake. Rad si je izmišljeval kode, ta je za lov na lisico. Še nekaj! Morda vam bo koristilo, čeprav dvomim … Ko je Vid na taborjenjih želel biti sam, je zahajal na skrit kotiček. Lahko vam ga pokažem.

Bingo! Stvar se je začela razpletati! Na Vidovem skritem kotičku v gozdu najdejo začetek lova na lisico. Hmmm – zakaj bi Vid  detektivom pustil takšne očitne sledi? Kakšen je njegov cilj? Ali jih morda le vleče za nos? Pogumni MČ-ji so se kljub nevarnosti odpravili na lov na lisico, GG-ji pa so raziskali drugo sled, označeno kontrolno točko na karti, ki so jo našli skrito v gozdu. Vsi so uspešno opravili Vidovo preizkušnjo in našli njegovi dve sporočili!

Razvozlali so njegovi sporočili v Morsejevi kodi, ki jo je tako oboževal! Zapisal je: Želel sem le, da slišite mojo zgodbo … Ko bi le vedeli …

Joj, zgodba je začela postajati vedno bolj zapletena. Le kaj je Vid storil z Mio? Le kako lahko detektivi Mii pomagajo? S polnimi glavami razmišljanj so se vrnili v tabor, ko jih je zagledal gospodar Urban, ki skrbi za vso taborniško opremo.

URBAN: V gospodarcu ni lopat in vrvic. Spet ste jih izgubili! Ne lažite, vem, da ste jih vzeli vi!

Ampak – le zakaj bi detektivi vzeli vrvice in lopato? Prisežejo, da niso bili oni! A to ni edina sumljiva stvar, ki se dogaja v gospodarcu. Urban je našel tudi majhno stekleničko, v kateri je ostalo še nekaj vsebine! Z vatirano palčko so detektivi vsebino pomazali in jo vstavili v masni spektrometer. Gre za kloroform! Detektivka Tanja je mlade detektive poučila: Kloroform ali triklorometan je organska kemijska spojina. Nekoč se ga je uporabljalo kot anestetik, uspavalo: pri operacijah so z njim ljudi uspavali, da niso čutili bolečin med operacijo. Danes se ga ne uporablja več, saj je strupen. Verjetno pa ga je zločinec uporabil, da je uspaval Mio, zvezal pa jo je z izginulimi vrvicami! Glede lopate lahko detektivi le ugibajo, kaj ima Vid za bregom …

A za povrh obiska dveh detektivov, so se v taboru znašle tudi tri policistke, ki so slišale za raziskovanje skrivnostnega primera. Prišle so, da mlade detektive izurijo v vseh potrebnih spretnostih, da bodo na vedno bolj razburljivem lovu za zločincem bolj varni. Pripravile so jim urjenje v nevidnem zasledovanju in skrivanju, da se bodo lahko izognili nevarnemu zločincu, ki je še vedno na prostosti! Urjenje so vsi uspešno prestali, se naučili nekaj novih veščin in se pripravili na nadaljevanje lova. A tudi detektivi potrebujejo energijo za svoje delo, zato so si najprej privoščili odmor za kosilo, med katerim sta detektiva Tanja in Jevgenij vsa dozdajšnja odkritja nalepila na veliko tablo, da so bila vsem na očeh in da so lahko možgančki premlevali, kako nadaljevati raziskovanje, med žvečenjem mlincev in zrezkov.

Očitno pa je omamen vonj kosila v naš tabor prinesel tudi nekega športnika – je to plavalec? Je! In ne samo to – tale plavalec je imel povedati kar nekaj zanimivih stvari! Očitno ga je v tabor zvabilo še kaj drugega kot le vonjave iz kuhinje …

PLAVALEC: Hoj, hodil sem mimo, na trening, in opazil, da nekaj raziskujete. Morda vam lahko pomagam. Verjetno raziskujete primer Miinega izginotja. Ne vem, kje je, lahko pa vam povem, da sem ga večer pred izginotjem videl s poštarjem. Mislim, da mu je nekaj dostavil. Potem pa ga je udaril in strpal v dostavljalni kombi! On je ugrabil Mio!

KAJ?! Poštar da je kriv?! Gremo hitro preverit, kaj se zdaj tukaj dogaja! Poštar, kje si???

JEVGENIJ: Si dan pred izginotjem res dostavil pismo Mii?
TANJA: Ali si ugrabil Mio?
POŠTAR: Nedolžen sem! Res sem dostavil pismo in poklepetal z njo, potem pa sem odšel!

Morda mu ne gre zaupati. Ampak le kako naj detektivi izvedo, ali govori resnico ali ne? Najbolje, da ga priključijo na poligraf – na detektor laži! Še dobro, da sta ga detektiva prinesla s seboj!

TANJA: Na vrsti je nekaj testnih vprašanj: Kakšne barve je trava?
POŠTAR: Trava je zelena.
TANJA: Zdaj se zlaži. Kakšne barve je trava?
POŠTAR: Trava je rožnata..
TANJA: Ali veš, kaj je bilo v dostavljenem pismu?
POŠTAR: Ne.
TANJA: Ali si ugrabil Mio?
POŠTAR:Ne! Le pošto sem ji dostavil!
TANJA: Ali veš še kaj?
POŠTAR: Da. Z Mio sva prijatelja in pismo je odprla pred mano. V njem je bila neka fotografija. Zdi se, da jo je zelo prestrašila; brez slovesa je odhitela v šotor.
TANJA: Hvala, to je vse. Lahko greš.

Očitno poštar govori resnico. Torej laže plavalec! Očitno bodo morali detektivi izprašati še njega!

JEVGENIJ: Najprej nekaj testnih vprašanj: Kakšne barve je trava?
PLAVALEC: Trava je zelena.
JEVGENIJ: Zdaj laži. Kakšne barve je trava?
PLAVALEC: Trava je bela.
JEVGENIJ: Prav. Pa začnimo. Kako ti je ime?
PLAVAEC: Miha Božič.
JEVGENIJ: Si res plavalec?
PLAVALEC: Da, treniram od mojega 8. leta
JEVGENIJ: Si res videl Mio dan pred izginotjem?
PLAVALEC: Da.
JEVGENIJ: Jo je spremljal poštar Matija?
PLAVALEC: Da. Dostavil ji je pošto.
JEVGENIJ: Ampak takrat Mie nisi videl zadnjič, kajne?
PLAVALEC: Takrat sem jo videl zadnjič. (Poligraf zasveti rdeče!!! Laže!)
JEVGENIJ: Kdaj si jo spet videl?
PLAVALEC: Ko je ven odnašala smeti. (Spet rdeča lučka!)
JEVGENIJ: Lažeš! Kaj je počela? Čakaj malo, videl si jo, kako so jo ugrabljali, kajne?
PLAVALEC: Ne! (RDEČA LUČKA!)
JEVGENIJ: Naj ti svetujem, da govoriš resnico … Podtikanje kaznivega dejanja se kaznuje z zaporom do dveh let!
PLAVALEC: Prav! Res sem videl, kako ugrabljajo Mio. Na obraz so ji pritisnili krpo, verjetno je bila v njej kakšna omamna snov.
JEVGENIJ: Kloroform. Si videl obraz ugrabitelja? Povej!
PLAVALEC: Ne, nisem! Nosil je masko. Videl me je in mi zagrozil, da ne smem poklicati policije. Rekel je tudi, da moram obsoditi poštarja.
JEVGENIJ: Zdaj torej vemo. A moramo te pridržati!

Detektivi so nogometaša priklenili za mizo in razmislili, kaj vse so že izvedeli o skrivnostem izginotju. Sedaj vedo, da je bila Mia res ugrabljena, ne vedo pa, kje je, če je sploh še živa, ne vedo niti, kdo jo je ugrabil. Lahko kje dobijo še kakšen namig? Morda lahko dobijo namig od kakšne osebe, ki je danes še niso izprašali? Čakaj – a se ni po taboru potikal tudi nek ugankar, ki naj bi vedel odgovore na vse skrivnosti tega sveta? Kaj pa če jim on lahko pomaga? A ugankar ne govori nič drugega kot uganke! Detektivom je povedal takšno:

Če zanima vas resnica,
le našpičite ušesa!
In ozrite se v naravo,
odgovor vam bo pela ptica.
A storilca nikoli ne dobite v pest,
če boste ptico iskali, preden odbije ura šest.
Pa na vašem mestu tudi ne bi bila preveč zaspana,
ali pa vas dočaka le lopata in glava preklana!

TANJA: Morilčevo orožje je torej lopata! Povej še kaj!
UGANKAR: Nič več, kje je v tem zabava? Obeta se vam iskalna akcija prava.

Približa se Vidov trener košarke v družbi enega od policajev.
TANJA: To je bivši Vidov trener košarke. To je izvedela policija. Molči, zato so ga privedli sem.
TRENER: Nič vam ne bom izdal; vredni se mi zdijo le ti, ki znajo igrati košarko!

Pa saj taborniki znajo igrati košarko! Mu bodo že pokazali, temu trenerju! Odigrali bodo najboljšo igro košarke, kar jo je kdaj videl!

TRENER: Uf, vi taborniki res znate! Povedal vam bom del zgodbe, ki ga poznam. Vid je bil odličen igralec košarke. Potem pa je začel sanjariti o tem prekletem mnogoboju! Ko je pred tekmo vadil morsejevo kodo, mi je bilo dovolj! Nagnal sem ga. Še danes mi je žal. Fant je res znal, veste. Nič več ne vem, a mislim, da bi se morali pogovoriti z njegovim očetom. Vojak je in nikoli si nista bila preveč blizu, Vid je bil bolj umetniški tip in pogosto sta se kregala.

Torej morajo detektivi poiskati Vidovega očeta! Zagotovo bo izdal kakšno novo sled!

OČE: Nič vam ne bom povedal. Vida nisem videl že odkar je dopolnil 18 let in briga me zanj.
JEVGENIJ: Morda ga omehčamo, če mu pokažemo naše sposobnosti preživetja.

In le kako lahko to bolje storimo kot s prečkanjem proge preživetja? Taborniki so se preoblekli v kopalke in se pogumno plazili po blatu, oče pa jih je gledal z iskricami v očeh. Prav zares se je omehčal!

OČE: Zboooor! Česa takega še nisem videl, povsem sem ganjen. Povedal vam bom o Vidu, če vas zanima. Vid in jaz, veste, nikoli nisva našla skupne valovne dolžine. Če pa ni hotel postati vojak. Šel je k tabornikom in se prijavil na mnogoboj! Edina prava odločitev. Tako bi bil lahko ponosen nanj. In res je vadil. Ves čas je samo vadil. Celo na košarko je nehal hoditi, v šoli je dobival slabe ocene. Izgubil je tudi prijatelje. Šele takrat sem, neumnež, ugotovil, da to počne le zame. Poskušal sem mu dopovedati, da mu tega ni treba delati, a kaj, ni se ustavil.
TANJA: Je prišel na mnogoboj?
OČE: Ne. Ni zbral ekipe. Nihče drug ni hotel iti z njim, saj se je skregal z vsemi. Na mnogoboju pa je zmagala ekipa iz istega roda, mislim da je bila njena vodja neka vodnica Mia. Vid pa je zapustil tabornike. To, da ni prišel na mnogoboj, ga je strlo. Skregala sva se, bolj kot po navadi, in pobegnil je od doma. Do danes ga nisem več videl. Hvala za tole progo preživetja, razvedrili ste me. Zdaj pa se vračam v vojašnico. Upam, da najdete mojega fanta, tudi če je naredil kaj slabega.

Joj, koliko informacij! Potrebno se bo umiti in razmisliti, kaj vse so detektivi že uspeli izvedeti. Zdaj jih za Mio že malo skrbi – le kje je? Je lačna? Jo je Vid kam zaprl? Hitro, hitro ji morajo pomagati, da se ne bo zgodilo še kaj hujšega … Kopanje je minilo v znamenju napenjanja vseh možganskih povezav, ko pa so se detektivi vrnili v tabor spet čisti, so zaslišali zanimiv zvok. Oglašati se je začela šoja! Se spomnite Ugankarjeve uganke? Govorila je o ptici! To je zagotovo znak za rešitev uganke! Detektivi stečejo k šojinemu gnezdu, v katerem najdejo fotografijo zvezane Mie, poleg nje pa je sklonjena oseba v temnem plašču, glavo pa ima pokrito s kapuco. Je lahko to Vid?! Ampak – kdo pa je potem posnel to fotografijo??? Na zadnji strani najdejo podpis: LP, ugankar. Ves čas je torej vedel, kaj se dogaja, a je detektive le preizkušal! Še dobro, da so detektivi pretkani in pogumni! Prepoznali so kraj na fotografiji – to je vendar Vidov skrivni kraj, kamor se je rad zatekal v samoto! Hitro, hitro, hitro!

Stekli so na Vidov kraj v gozdu in tam našli grozljiv prizor – na stolu je bila zvezana Mia, a na srečo se še premika! Hitro, hitro, hitro – odvezali so jo in ji iz ust potegnili kepo, da je lahko zakričala še zadnje besede, preden je od izmučenosti omedlela: To je načrtoval že vel čet! Vsem se hoče maščevati! Pobegnil je … Najprej gre do pica punce!

Tanja in Jevgenij nista izgubljala časa! Usedla sta se v avto in se odpeljala na lov za Vidom! Mladim detektivom pa ni preostalo drugega, kot da so držali pesti za uspešen lov za zločincem, Mio pa so s kupom vprašanj pospremili na večerjo v tabor, da se je lahko po napornem dnevu končno sprostila in mirno zadihala.

Hvala vsem pogumnim detektivom, ki so uspeli odkriti Vidovo skrivnost!

Vid Volos je fant s temačno preteklostjo – zato smo včeraj imeli temačni dan, ne tematski dan, če vprašate nekatere od naših MČ-jev. Leta 2013 se je vpisal k tabornikom, a žal zaradi vseh napačnih razlogov. Ime je zahtevnega očeta, vojaka, ki nikoli ni bil zadovoljen z ničemer, kar je Vid storil, saj mu je edino vrednoto predstavljalo vojaško urjenje, disciplina in uspeh. Vid je sicer treniral košarko, v kateri je bil kar dober, a njegov oče svojega zadovoljstva s sinom vseeno nikoli ni pokazal. Ubogi Vid se je očetu ves čas poskušal dokazovati, a mu kar ni in ni mogel priti blizu, potem pa je dobil idejo – zmagal bo na taborniškem mnogoboju in s tem očetu pokazal, da je spreten, pogumen in iznajdljiv! Ves čas si je želel le očetovo pohvalo in mislil je, da jo bo z zmago na mnogoboju končno le dobil, zato se je vpisal k tabornikom in pričel vaditi. In vaditi in vaditi in vaditi in vaditi in vaditi. Razmišljal je le še o morsejevi abecedi, pinoristvu in postavljanju šotorov, zaradi tega pa se je nehal posvečati svojim prijateljem, družini in dekletu, pa tudi šoli. Trudil se je le za svoje znanje, a kljub vsem svojim veščinam mu na mnogoboj ni uspelo iti, saj ni zbral ekipe. Nihče ni hotel iti z njim, saj se je skregal z vsemi. Na mnogoboju pa je zmagala ekipa iz istega rodu, ki jo je vodila vodnica Mia. To, da ni prišel na mnogoboj, je Vida čisto strlo. Skregal se je tudi z očetom, bolj kot kadarkoli prej, in pobegnil od doma. Od takrat naprej ga nihče ni več videl … Do včerajšnjega dneva.

V večernem zboru pa je naša taborovodja Eva dobila tudi zelo pomembno sporočilo, namenjeno vsem detektivom. Tanja in Jevgenij sta sporočila, da sta uspela ujeti Vida in da mu bo detektivska postaja nudila vso potrebno pomoč pri zdravljenju njegovega uma. Tabor je torej spet varen! Spanje bo lahko mirno in sproščeno!

Po takšnem napornem dnevu pa si MČ-ji in GG-ji zaslužijo tudi posebno razvajanje s strani vodnikov – TV večer, seveda! To je večer, ko televizija ne igra na ekranu, temveč v živo. Vodniki in vodstvo pripravijo predstavo z vsemi zabavnimi prigodami, ki so se skozi tabor zgodile – od mravelj, ki lovijo sladkarije po kotih šotorov, glasbene skupine klobučarjev, ki je igrala na različne inštrumente, pravilnega delanja počepov, ki lastnikom izgubljenih stvari kar niso in niso šli, pa do zvonca, ki se je vsak dan slišal po taboru in klical gospodarja. Največ vreden pa je bil seveda otroški smeh, ki se je slišal med posameznimi deli predstav, in končno vzkliki »Hočemo še! Hočemo še!«, ki so pokazali, da so se zabavali in uživali. Veseli smo, da smo izpolnili svoje cilje, si utrdili vaše zaupanje in otrokom dali še eno nepozabno poletno taborjenje, ki je za nekatere že tradicija, brez katere poletnih počitnic pač ne more biti, za druge pa šele začetek krasne in dolge taborniške poti. A žal za lepe spomine in nostalgijo trenutno nimamo časa – potrebno je pospraviti kupe umazanih in blatnih oblačil, zviti spalke in pomesti šotore ter se pripraviti na prihod staršev na skupen piknik. Verjemite – otroci vas kljub temu, da so se imeli lepo, nestrpno pričakujejo. J Se vidimo kmalu!













ponedeljek, 23. julij 2018

Deževen vikend


Po soboti, ko smo jo z vremenom odnesli veliko bolje, kot bi lahko pričakovali glede na razglašen oranžni alarm za neurja, smo se zbudili še v eno sivo, vlažno jutro, a glede na napovedi smo vseeno imeli srečo. Z oblečenimi pelerinami in obutimi gumijastimi škornji smo brez najmanjšega problema preživeli tudi kapljice, ki so cel dan vztrajno kapljale po naših glavah. Starši, en nasvet: brez pelerine in bata škornjev nikoli več na taborjenje - dodatna teža je vredna suhih nogavic, tudi če dežuje samo eno popoldne. Mi smo se to naučili na težji način, s prakso.

Kmalu po odpiranju zadrg na šotorih in nejevoljnjem spravljanju iz spalk s strani GG-jev in neučakanosti s strani MČ-jev (ki vstajajo že okrog 6-ih zjutraj!) so se nam pridružili tudi naši najmlajši člani, murni, ki so prišli na nekoliko skrajšano, a nič manj pravo izkušnjo taborjenja. Kljub neidealnemu vremenu je bilo najprej treba preizkusiti temperaturo reke, ki jim je kar ustrezala, potem pa so gozdne šole izkoristili še za raziskovanje gozda okrog našega tabora in bum domišljije za vsako palico, deblo, list in luknjo, ki so jih našli. Gozd je nedvomno najboljše igrišče, kjer presenečenj kar ne zmanjka in ne zmanjka!

Tudi ostali taborniki se niso vdali sivini na nebu in so gozdne šole dodobra izkoristili. Nekateri so streljali z lokom, drugi so pridno opravljali svoje dežurtsvo, kar pomeni, da so skrbeli za večni ogenj, nabirali drva, jih lupili in jim odstranjevali mokro lubje, da so prišli do manj namočene sredice, ki boljše gori, ter postavili večerni ogenj, ki nas bo grel ob koncu dneva. Nekateri MČ-ji pa so uživali v razvijanju svoje domišljije in ustvarjalnih spretnosti in so izdelali čisto prave družabne igre - iz nule, z novimi pravili, figuricami in vsem, kar paše zraven! Krasne prste in možgančke imamo pri nas!

Po izkoriščenih gozdnih šolah nas je čakalo zelenjavno kosilo, ki so ga otroci neverjetno lepo in pridno pojedli - letos preizkušamo malo bolj zdravo in polnovredno prehrano in zaenkrat kaže super, odlični jedci so naši taborniki! Po nabiranju energije med počitkom (ki ga potrebujejo sicer bolj vodniki kot otroci, priznamo) so MČ-je čakale raznorazne delavnice, med katerimi so lahko prosto prehajali in res razvili svoje najrazličnejše interese samo na podlagi svojih želja in zanimanj. Preizkusili so se v funkcijah, ki jih opravljajo naši prostovoljci na taboru, kot so kuhar, bolničar, vodnik, taborovodja, gospodar in še in še, skakali so po lužah in se naokrog podili v pelerinah, razvijali ustvarjalne spretnosti s pletenjem umetnin iz lesa, žebljev in volne ter se tudi naučili oprati avto! GG-ji pa so se medtem odpravili na walkie-talkie orientacijo, ki je izgledala tako, da so si morali navodila iz zemljevida predajati le s komunikacijo prek walkie-talkie-ja, brez da bi tisti na poti dejansko videli zemljevid. Nekaterim je šlo sicer bolje, drugim slabše z malo izgubljanja in kreganja, ampak pomembno je tudi, da se naučijo sami reševati svoje konflikte - najdemo optimizem v vsem. Mimogrede, ste se kdaj vprašali, kako bolj zabaven bi bil svet, če bi avtor imena "walkie-talkie" na enak način poimenoval še druge predmete? Nekaj primerov najdete spodaj:
Znamke = Lickie Stickie
Defibrilator = Hearty Starty
Čebela = Fuzzy Buzzy
Test nosečnosti = Maybe Baby
Vilice = Stabby Grabby
Nogavice = Feetie Heatie
Nilski konj = Floatie Bloatie
Nočna mora = Screamy Dreamy
Papagaji = Wordie birdies
Sladice z malo maščobe = Fakey Cakey
Imate še vi kakšno podobno komično idejo? :)

MČ-ji so z delavnicami zaključili nekoliko prej kot GG-ji z orientacijo, zato so se odpravili še na raziskovanje gozda s ciljem narediti čim več različnih naravnih barvil iz naravnih materialov. Sicer jim je najbolje uspela le rjava barva (kdo bi si mislil - blato!), a so tudi le z eno barvo uspeli narisati prave pravcate vodove umetnine.

Zvečer pa je naše nove tabornike čakal vrhunec tabora - krsti, seveda! Letos smo se odločili, da krste ločimo na MČ in GG krste, da so si lahko GG-ji dali malo več duška, ko so se MČ-ji že začeli odpravljati spat. Naši pogumni novi taborniki so opravljali različne naloge, da so dokazali, da imajo vse veščine in sposobnosti, ki jih potrebuje pravi tabornik, predvsem pa da se znajo pri nas zabavati in da se dobro počutijo v naši družbi, kar je napomembnejše. MČ-ji so s krsti otvorili detektivski dan, ki se je uradno začel z naslednjim jutrom, in so naloge opravljali v detektivskem duhu - iskali in raziskovali so prstne odtise in iskali osumljence z igro "Ugani kdo" ter pokazali, da jih niti slučajno ne smemo podcenjevati, saj jim možgančki delajo kot za stavo! GG-ji pa so spoznali nekaj tradicionalnih taborniških iger za hecanje, ko so se morali npr. delati, da vozijo formulo, ostali pa so vedeli, da v resnici sedijo na stranišču. Ali pa so dobili takšna navodila sredi gozda: "Pred vami so stara velika vrata, lesena, okrašena z najrazličnejšimi okraski, segajo od tukaj do tukaj, visoka so približno toliko, težka kovinska kljuka, ki se odpira navzdol, pa je tukaj. Slečite si jopico, si sezujte čevlje in stopite čez." Bi vi vedeli, kaj storiti? Bi odprli namišljena vrata in se sprehodili na drugo stran? Ali bi stopili čez jopico in čevlje, ki ležijo na tleh, kot dobesedno pravijo navodila? ;)

Na koncu so krste vsi uspešno opravili, si nadeli vsak svoje taborniško ime, krstne liste pa so slavnostno dobili naslednji dan, v ponedeljek, v prvem uradnem zboru - ki pa je bil malo drugačen! Med petjem himne se je zaslišala zlovešča glasba in na sredo zbora sta stopila dva detektiva v dežnih plaščih in s klobuki. Predstavila sta se kot detektivka Tanja in detektiv Jevgenij Orleoki, ki sta uspešno rešila že veliko zapletenih primerov, kot sta primer kraje zastave pisanih paradajzov in primer sosedovega okna, edini nerazrešen primer pa je primer izginulega ferbajsa. Zakaj pa sta danes obiskala prav nas? Ker se je v našem taboru zgodil zločin!!! Izginila je ena od tabornic in njuna naloga je, da primer razrešita, a brez pomoči naših pogumnih MČ-jev in premetenih GG-jev jima ne bo uspelo! S tem smo otvorili detektivski dan, ki se bo odvijal na temo zgodbe o Vidu Volosu, taborniku, ki si je najbolj na svetu želel zmage na mnogoboju, a ga je premagal drug vod, on pa je zaradi napornih treningov izgubil vse prijatelje, družino in punco in je zdaj pripravljen na maščevanje. Ali mislite, da jim bo uspelo razrešiti primer in rešiti tabornico pred kruto usodo?! Držite pesti, da se vse dobro izteče!

Spodaj pa lahko preberete še nekaj zanimivosti o poklicu detektiva, ki smo jih danes objavili v taborni reviji Biba, ki izhaja vsakodnevno. Vse revije bodo na voljo tudi na blogu po koncu taborjenja.

24. julij je mednarodni dan detektivov. Delo detektivov je izredno zanimivo in polno izzivov. Zanj se odloča vedno več ljudi in čeprav gre za pretežno moški poklic, se nad njim navdušuje tudi vedno več žensk. Še leta 2011 je bilo v Sloveniji 81 detektivov, od tega 65 moških in 16 žensk. Danes je detektivov 87, med njimi 58 moških in 29 žensk. No, pri nas jih je danes še malo več. J
Povečuje se tudi število primerov, ki jih obravnavajo detektivi, hkrati pa se v globaliziranem svetu in z razvojem tehnologije spreminja način njihovega dela. V vsakem preiskovanju ključno vlogo še vedno odigra zbiranje informacij, vse več pa je tudi primerov mednarodnega sodelovanja. Zato je za detektive koristna čim bolj razvita mreža zanesljivih detektivov.
Široka in razvejena mreža poznanstev se med detektivi in preiskovalci po svetu gradi tudi na različnih vsakoletnih srečanjih. Eno takšnih je tudi mednarodno srečanje združenja Council of International Investigators (CII), ki povezuje detektive iz 66 različnih držav in ki je leta 2017 potekalo v Ljubljani.
In zakaj ravno 24. julij? Ta datum so si detektivi po svetu za svojega izbrali, ker se je na ta dan leta 1775 rodil kriminalec in kriminalist Eugèn François Vidocq, ki se je v zgodovino zapisal kot prvi znani zasebni detektiv, njegova napeta življenjska zgodba pa je navdušila tudi številne umetnike, vključno s pisateljema Victorjem Hugoje in Honoréjem de Balzacom. 

Intervju z detektivom – Tadej Glavač

Kako postaneš detektiv, je za to potrebno kakšno posebno izobraževanje, tečaj?
Za opravljanje detektivske dejavnosti v Sloveniji je potrebna detektivska licenca. Za pridobitev licence pa je potrebno izpolnjevati določene pogoje. Eden izmed njih je detektivski izpit, ki ga kandidat opravlja po opravljenem detektivskem usposabljanju. Poleg izpita je pogoj tudi visokošolska izobrazba in odsotnost varnostnih zadržkov (kazniva dejanja). Ko izpolnjuješ vse te pogoje, lahko zaprosiš za detektivsko licenco.

Kako in zakaj ste se odločili za ta poklic?
Z detektivsko dejavnostjo sem se prvič srečal na Fakulteti za varnostne vede in takoj mi je vzbudila zanimanje. Navezal sem stik z detektivsko družbo Detektiv Biro iz Maribora, saj v Pomurju detektivske družbe ni, so le detektivi posamezniki. Takrat so mi omogočili, da sem skupaj z njimi šel večkrat na teren in tako spoznal, kako to delo poteka v praksi. Takoj sem bil navdušen. To pa predvsem zaradi adrenalina, dinamičnosti, atraktivnosti in raznolikosti tega dela, ki v določenih trenutkih zna biti tudi zelo zahtevno. Uživam v tem, da je vsak dan drugačen. Vsak primer je drugačen in ni možno narediti nekega vzorca, kako določen primer izpeljati, temveč je vsak nov primer izziv, uganka, ki jo moraš rešiti. Vsak rešen primer te obogati, tako z izkušnjami, kot tudi z notranjim zadovoljstvom.

Kako poteka vaše vsakdanje delo?
Temu niti ne morem reči vsakdanje, ker je vsak dan nekaj drugačnega. Ko ni terenskega dela (kar je redko), smo v pisarni v Mariboru, kjer urejamo pisarniške zadeve (poročila itd.), pa še takrat pride kaj vmes, da moramo na teren. Odvisno torej od primera, en dan smo na terenu že ob petih zjutraj in to v Ljubljani, Mariboru, skratka po celotni Sloveniji, lahko tudi v sosednjih državah. Spet naslednji dan delamo ponoči ali popoldne, lahko tudi skozi cel dan. Se pravi, da naš delovni čas ni omejen, običajno delavnik traja dokler ni dosežen rezultat. Zaradi daljših odsotnosti od doma, pa je potrebno prilagoditi osebno in družinsko življenje.

Kaj pri svojem delu uporabljate (pripomočki, posebna znanja)?
Naša organiziranost omogoča pridobivanje informacij ne zgolj od oseb ali drugih javno dostopnih virov ali uradnih evidenc, temveč tudi z osebnim zaznavanjem, to je z opazovanjem, sledenjem in uporabo tehničnih sredstev (fotoaparati, kamere in drugi pripomočki za zavarovanje dokazov in sledi), kar dovoljuje Zakon o detektivski dejavnosti.

Mogoče kakšna nenavadna ali neobičajna zgodba iz naših krajev v povezavi z vašim delom?
Primer iskanja dolžnice: upnik (stranka) je že dalj časa neuspešno iskal dolžnico, ki se je pred posledicami izvršilnega postopka odselila na neznani naslov. Med preiskavo smo ugotovili, da dolžnico zaradi storitve kaznivih dejanj išče tudi Interpol (mednarodna detektivska agencija). S podrobnim preverjanjem na terenu pa smo pridobili podatek o dejanskem bivališču dolžnice, ki se je odselila na območje sosednje države. S pomočjo poslovnih povezav  v sosednji državi, smo informacijo potrdili in jo posredovali Interpolu v Sloveniji.

Za koga je to delo primerno in za koga ne?
Posameznik, ki želi biti detektiv oziroma je detektiv, mora biti dinamičen, ustvarjalen, samoiniciativen, discipliniran z visoko razvitimi delovnimi navadami in dovolj samokritičen do svojega dela in rezultatov tega dela. Imeti mora nadpovprečno razvit občutek za ocenjevanje, opisovanje, analiziranje in sklepanje, za podajanje ugotovitev v pisni ali ustni obliki. Biti mora stabilna in odgovorna osebnost brez škodljivih razvad in odvisnosti. Detektiv mora imeti dobre motorične sposobnosti in dobro telesno pripravljenost (predvsem vzdržljivost). Biti mora samozavesten in komunikativen. Biti mora iznajdljiv, saj se mora hitro znajti v različnih novih okoliščinah. 













nedelja, 22. julij 2018

Na izlet h gasilcem!


Zjutraj nismo imeli veliko časa za poležavanje, saj je bil čas, da se odpravimo na izlet! Moramo izkoristiti še zadnji približno lep dan, preden nas jutri ujamejo nevihte in neurja. Natočili smo si svežo vodo, se proeblekli in se že odpravili na pot do gasilcev v Nazarje. Pot so nam krajšali vodniki s petjem in hecanjem, tako da je hitro minila, na srečo pa tudi ni bilo nečloveško vroče in smo zašvicali samo malo, ne ogromno. V Nazarjah so nas gasilci že pričakovali in takoj, ko smo prišli do gasilskega doma, se je začelo navdušenje. Gasilci so nam pokazali svojo opremo, nam razložili svoj poklic in se z nami pozabavali na najrazličnejše načine. Mogoče je kdo od otrok celo našel svoje sanjsko delo! Med izletom so si privoščili tudi kosilo na poti, ki so nam ga pridni kuharji pripeljali kar z avtom, da je bilo sveže in da nam ga ni bilo potrebno nositi s seboj - hot dogi! Hitra hrana na taborjenju, a je še kaj boljšega?? Seveda smo bili vsi navdušeni! S sprehodom prek Nazarja smo si ga tudi malo ogledali - videli smo grad in kako se je vas v zadnjih letih razvila v kraj, poln dogajanja.

Dan je minil v prijetnem vzdušju in brez dolgčasa, ker pa nam je ostalo še nekaj časa, smo se šli še malo namočiti v reko Savinjo, ki je večja od našega domačega kopališča  razveselili pa smo se je posebej zato, ker je začuda Savinja toplejša od Drete, zato so še najbolj zmrzljivi člani z veseljem stekli vanjo. Toplina reke, ki je objela naša telesa pa je še posebej pozitivna stvar, saj bo po jutrišnjih nevihtah  najbrž situacija malo drugačna - zato je potrebno izkoristiti vsak trenutek, kajne! 

V taboru nas je nato že čakala malica, da smo se po hoji iz Nazarij malo podkrepili, preden smo se lotili naslednjega izobraževalnega programa o temi, ki se je sicer nihče ne veseli, a je za nas zelo pomembna - zgodovina taborništva. Na srečo jo taborniki znamo spremeniti v malo bolj prijetno in zanimivo, da si tudi naši možgančki lažje zapomnijo nekaj podatkov, kot so:

Leta 1902 je nastala gozdovniška organizacija. Največ zaslug za njen nastanek in delovanje ima Ernest Thompson Seton – naravoslovec, popotnik, pisatelj in slikar, po rodu Anglež. V mladosti je popotoval po Severni Ameriki, se družil z indijanskimi plemeni in preučeval njihovo življenje, delovanje in družbeno zgradbo. Na teh potovanjih so nastala njegova odlična dela, kot so Rolf Gozdovnik, Winipeški volk, Črni kljusač ... Leta 1900 je kupil farmo blizu New Yorka. Tam je za okoliške dečke pripravil tridnevno taborjenje, na katerem jim je predstavil lepote narave, življenje indijancev in nazadnje tudi zamisel gozdovniške organizacije. Gozdovniki (Woodcraft Indians) so v načinu življenja in delovanja posnemali Indijance. Gozdovniška organizacija se je razmahnila po vsem svetu, predvsem med mladino, ker ji je nudila veliko možnosti za telesni in duševni razvoj ter dokazovanje njihovih sposobnosti.
Še bolj množična je postala skavtska organizacija. Leta 1907 jo je ustanovil lord Robert Baden Powell. Bil je vojak v lndiji in Afriki, kjer je ugotavljal, da primerno izurjena mladina lahko veliko pomaga pri izvidniških in kurirskih nalogah. Že v burskih vojnah (v Južni Afriki) je organiziral izvidniški (skavtski) odred iz vrst tamkajšnje mladine. Imenoval jih se »scouts« ali izvidniki, kar je obdržal kot ime za skavtsko organizacijo.
Prilagodil je Setonove ideje o gozdovništvu za potrebe Evropejcev, predvsem Angležev. Organizacijo samo je oblikoval na osnovi vojaških izkušenj.
Leta 1907 je organiziral svoj prvi poskusni tabor na Borwnsea Islandu, kjer je preizkusil svojo zamisel. Zbral je dečke različnih starosti in iz različnih socialnih okolij, ter jih učil skavtskih veščin. Razdelil jih je v vode, v katerih je bil najstarejši vodnik. Ta je prevzel odgovornost za ravnanje svojega voda na taboru in zunaj njega. Baden Powell (Bi‐Pi) je pozneje rekel, da je prav taka organizacija skrivnost njegovega uspeha.
Organizacijo je poimenoval Boy Scout Association, javnost pa z njo seznanil s knjigo Scouting for boys, ki je še danes eden osnovnih priročnikov skavtskih organizacij.
Leta 1910 je bila ustanovljena tudi Girl Guides Association, katere predsednica je bila Bi‐Pijeva sestra Agnes, ki je tudi priredila knjigo in program za deklice.



Dobro je, da poznamo svoje korenine, da se znamo držati pravih taborniških načel in vrednot, da se o tem tudi pogovarjamo z otroki in da tudi oni dobijo občutek, kako velike razsežnosti ima taborništvo.

Po razmigavanju možgančkov z našo zgodovino smo si privoščili še malo bolj sproščen večer. MČ-ji so spoznavali astronomijo, zvezde, planete in njihove značilnosti ter se zabavali ob opazovanju nočnega neba, ki je pri nas čisto drugačno kot v mestu, saj se vse veliko lepše vidi, GG-ji pa so imeli program po vodih, namenjen povezovanju, urejanju svojih vodvohih kotičkov, duhovnosti in refleksiji. 

Za nami je še en lep dan, zdaj pa vsi držimo pesti, da nas jutri ne preseneti preveč grdo vreme!






sobota, 21. julij 2018

Ali so MČ-ji preživeli bivak?


Včerajšnji dan je minil ... Dopoldne so MČ-ji drug drugmu pripravili kup zanimivih in zabavnih iger, da se je njihov smeh slišal čez cel tabor, po tem pa so bili pripravljeni, da začnejo pakirati svoje stvari, ki jih bodo potrebovali na bivaku. Zbrali so se na kupu pred MČ šotori, si pripravili šotorke in potrpežljive vodnike in iskanje zobnih ščetk, zvijanje spalk in tlačenje stvari v nahrbtnike se je lahko pričelo. Najprej je bila njihova naloga, da v svojih šotorih poiščejo vse stvari, ki jih bodo na bivaku potrebovali - oblačila, lučke, osebno higieno, plišaste igračke, spreje in kreme in vse ostalo. Vse potrbeščine so pristale na šotorkah, nato pa so vodniki pomagali ves ta zaklad pospraviti v nahrbntike v pravilnem vrstnem redu, od najtežjih stvari do najlažjih stvari.


Napetost in vznemirjenje se je stopnjevalo vse do kosila, saj so točno vedeli, kaj jih čaka popoldne! Kaj je boljšega od spanja v "divjini", kjer sam poskrbiš ža čisto vse? To je pravo taborništvo!

Med uspešnim pakiranjem in gozdnimi šolami pa so naši kuharji napenjali mišice med lupljenjem ogromne količine krompirja, ki nas je čakal pri kosilu. MMMM, zrezki v smetanovi omaki in pire krompir ... Prisežem, da ne lažem, ko rečem, da sem slišala nekega otroka reči, da naši kuharji kuhajo boljšo hrano kot doma!

Počitek po kosilu je bil namenjen še zadnjim pripravam na MČ bivak in ob 15ih so bili vsi pripravljeni na odhod. Ampak ... zagodlo nam je vreme, ki se je pooblačilo, stemnilo, osivilo in začelo spuščati kaplje ... :( Na bivak se nismo želeli odpraviti v neurja, saj je bil izdan oranžni alarm, in smo se odločili za malo bolj varno, vmesno varianto. Najprej smo, dokler še ni deževalo, nabrali suha drva, jih pokrili s plahto in poskrbeli, da bomo lahko kurili tudi v primeru mokrih drv. Nato smo postavili testne bivake, da smo stestirali, kako dobro tesnijo naše šotorke, zvečer pa smo si vzeli čas za večer ob ognju in pečenje hrenovk in taborniškega kruha tvist, ki ga oviješ na palico - skoraj večer na bivaku, le da brez pravih bivakov.

GG-ji pa so medtem uživali v miru in tišini v taborjenju, ulegli so se in počivali le ob zvokih narave in ptičjega petja .... SEVEDA NE!!! Na to smo upali mi, a je bilo dogajanja še vedno veliko! GG-ji so se popoldne preizkusili, kako močni so. spoznali so uporabo različnega orodja in se lotili postavljanja proge preživetja - najbolj umazanega taborniškega programa, pri katerem je bistvo to, da si na koncu čim bolj blaten in da se iz rjave barve svetijo samo tvoji beli zobje v širokem nasmehu. Kaj naj, taborniki pač uživamo v umazaniji - mame, žal nam je, a prosimo, da pripravite svoje živčke in pralne stroje na nekaj umazanije. Med kuhanjem večerje (no ja, pečenjem - čakal jih je pečen krompir v foliji s šunko in sirom) jih je zadimil dim, kolena so bila še bolj umazana zaradi klečanja na tleh in pihanja v ogenj, roke pa zaradi nabiranja in lomljenja drv. Kakšni borovci na morju, vonj po dimu je za nas vonj poletja!

Ker je vreme našim MČkom malce zagodlo, so večerjo pekli kar v tabornem ognjišču in zraven prepevali pesmi, da bi muhasto vreme odgnali stran. In zares je delovalo, saj se takim lepim, a čeprav malce razglašenim glasovom še vreme ne more upreti, da bi jim nagajalo in nad njih poslalo kaplje dežja. Zvečer so bili že neučakani, saj so vedeli, da si bodo večerjo pripravljali sami. In to ne navadne večerje, ampak tvist (taborniški kruh), ki je najboljša večerja, ki bi si jo lahko MČji želeli. Ker kaj je boljšega kot testo ovijati na palico in gledati kako se peče nad ognjem. Kmalu so tudi spoznali, da je boljše, da svoje palice držijo nad žerjavico in ne nad plameni, saj se tako tvist boljše in hitreje speče in lahko hitro stečeš do kotlička in na palico oviješ novo porcijo :).

Siti in zadovoljni so večer preživeli ob zvokih kitare, svoje glasilke pa so ogreli do te mere, da se je zdelo da tudi ogenj bolj gori.
Ura je odbila deset zvečer in kot vsak večer smo v krogu še zapeli Dan je šel in se hitro zavili v spalne vreče, saj vemo, da nas danes čaka še en dan poln dogodivščin in novih izzivov!